XIV. Reševanje da te kap (Bukev je trdi les)

Neko lepo zimsko popoldne smo šli na skoke. Snega je bilo veliko, morda kakšnih 40 centimetrov.

Imeli smo merilce in sodnike. Pomemben je bil tudi stil ne le dolžina. Zaletišče je bilo zaradi popoldanskega sonca nekoliko počasno. Skoki so bili dolgi največ 11 metrov.

Ko smo se utrudili smo prekinili in sedeli na soncu in modrovali o različnih temah. V žepih smo imeli kos sveče in sproti mazali smuči. Tako je sonce počasi zašlo za Meljski hrib in nekdo je predlagal še eno serijo skokov. Spomnim se brata Franca, ki me je bodril ob skakalnici ko sem se v zadnji seriji pognal po zaletišču, ki je postalo veliko hitrejše. Močno sem se odgnal in v lepem slogu pristal pri 13 metrih.

»Rekord, rekord«, so se drli vsi in v sneg zapičili smrekovo vejo na mestu doskoka. Mene pa je močno potisnilo na zadnjo plat. Zavoja v gozd nisem izpeljal ampak sem poletel v zrak in z vso silo treščil v veliko bukev. Leva noga se je zlomila kot bi bila zobotrebec. Ves prestrašen sem prišel k sebi v globokem snegu in zagledal na nogi »dve koleni« Zlom je bil na sredini med gležnjem in kolenom. Na srečo ni bil odprt, sta pa bile zlomljeni obe kosti. Drl sem se kot sraka in klical mamo in vse svetnike.

XIII. Reševanje da te kap (Skakalna oprema)

Da sem rojen 13. v mesecu je zame sreča, ker veliko ni manjkalo da sploh ne bi bil rojen.

Tudi kadar sem za rojstni dan dobil kakšno malenkost, sem bil srečen. Naša mama je bila zelo praktična in za rojstni dan je otrokom kupila tisto kar bi itak morala kupiti. Kakšna kapa za pozimi, čevlji in podobno. Imela pa je navado, da nam je takrat ugodila s kakšno jedjo, ki smo jo imeli radi. Takšna jedi sta bila puding in šato.

(kuhana jed iz jajc, vina in mleka) Bila pa je trinajstica nesrečna, ko sem postavil rekord skakalnice 13 metrov. Takrat sem obiskoval sedmi razred osnovne šole. Nekoliko višje od naših treh ribnikov smo si otroci uredili smučarsko skakalnico. Vsak zaselek v Malečniku je imel kakšno takšno. Največja je bila v Škofovi grabi. Tam so najboljši skočili do 25 metrov. Naša je bila bolj skromna, saj smo pristajali pri največ desetih metrih. Ta naša skakalnica je imela nekoliko poševen daljši zalet, lepo doskočišče in zelo nevaren iztek. Po skoku si namreč moral rahlo zaviti v desno in se odpeljati v gozd. Prostora med drevesi je bilo za kakšnih 5 metrov. Naša oprema je bila skromna. Smuči so bile brez robnikov, vezi pa na pindunge (smučarske vezi iz kovine, ki so spredaj imele čeljusti in kljun na vzvod preko katerega je bil jeklenica za zapenjanje gojzerja k čeljusti) Po letu 1970 so se že pojavljale smuči z robniki, ki so bili sestavljeni iz več kosov in priviti z manjšimi lesnimi vijaki. Drsno površino smo mazali s svečo. Če smo doma našli kak star likalnik smo svečo stopili in zgladili leseno površino. Plastika na drsni površini smuči se je pojavila tudi po letu 1970 ampak je bila to sila draga smučarska oprema in imeli so jo le sinovi bogatih kmetov, učiteljev in drugih premožnejših ljudi.

XII. Na pot z jopico preko roke

Kot najmlajši sem bil najraje z atejom. Če se je le dalo me je vzel zraven na kakšen lažji opravek.

Posebej rad sem silil na njegovo kolo. Bil sem star kakšne dve do tri leta in ata me ni hotel vzeti zraven, ko se je odpeljal s kolesom v Hrenco k Alojzu Bračku, da se dogovori za koline. Takrat me je pazila mamina polsestra Milica Stožer. Mene je to, da nisem mogel z atejom,  tako razjezilo, da sem kakšne pol ure za njim pobegnil na skrivaj od doma. Preko desne roke sem dal mali rjav žametni jopek in hajd na pot. Šel sem v pravo smer, po glavni prašnati cesti proti gostilni Lorber in naprej v klanec pod Elšnikom proti šoli.

Doma so dokaj hitro ugotovili, da me ni in sprožili so obširno iskalno akcijo. Največji problem je predstavljalo dejstvo, da niso vedeli v katero smer sem krenil. Lahko bi šel proti Vodolam ob potoku, lahko bi šel po Malečnici proti Markušu,  lahko bi krenil proti Mariboru, lahko bi ga mahnil med njivami proti Elšniku. Sestra, brat, Milica in sosedje so krenili vsak v svojo smer. Ne vemo točno, kdo je šel proti gostilni Lorber, vemo samo, da mu je tam hlapec Fuksov Franček povedal, da je šel po klancu navzgor en mali fantek z jopico preko roke.

Tako so me našli nekje pri Elšnikovi gnojni jami vsega objokanega, ipičnega in trdno prepričanega, da poiščem ateja. Bojazen, da bi padel v potok ali da bi me podrl avto je bila sedaj odveč in srečno se je končalo. O kazni, ki me je doletela moji viri ne poročajo. Vem samo to, da je ata rad vzel električni kabel od likalnika, ampak mama ni nikoli pustila, da bi me s tem natepel. Ona je vedno vzela dolgo tanko šibo, ki se je kot ulita podala na vsako rit. Naj dodam še malo besedne igre, ki mi sedaj v penziji predstavlja neizmeren užitek. Bil sem eden redkih, ki me je že kot dveletnega smrkavca, iskala Milica !! J

XI. Piščance sem zložil na kup

Pričel bom z zgodbami, ki se jih sam ne spomnim, ampak so tako zanimive, da so jih starši in starejša sestra večkrat pripovedovali.

Ko sem bil star kakšne dve leti in smo stanovali na podstrešnem stanovanju nad Protnerjevimi v Malečniku, sem naredil veliko grozodejstvo. Na dvorišču sem sedel in okrog mene je skakljala koklja z kakšnimi desetimi piščanci. Verjetno sem glodal kak kos kruha, zato so bili vsi piščanci okrog mene in na dosegu roke. Prijemal sem enega po nega in vsakemu počasi zavil vrat. Potem sem jih lepo zložil na en kupček in jih ponosno pokazal mami, ki je prišla na dvorišče. Kako je mama uredila s sosedom ne vem, verjetno je moral plačati škodo, ampak ko sem odrasel in zvedel kaj je Jože Protner naredil nam, mi je žal, da mu nisem zadavil še koklje.

X. Vročina

Naš ata se je dobro razumel s sosedom Jožetom Žižkom. Žižkovi so stanovali na  koncu Frajgrabe. Jože je imel z ženo Marico Knuplež tri otroke; Marijo, Karla in Darinko.

 

Pridna in skrbna družina. Nekaj časa je tam živel še stari Žižek, oče od Jožeta. Zanj vem, da je bil več let v penziji kot v službi. Bil je zelo strog človek in jaz sem se ga vedno bal.  Sin Jože, ali Pepek, kot smo ga klicali, pa je bil pravo nasprotje. Bil je veseljak in verjetno največji lažnivec na v vasi. Delal je kot mizar v železniških delavnicah. Ko sta naš ata in Pepek začela lagati jima je to tako uspevalo, da sta počasi še sama verjela kosmatim lažem. Kdor jih ni poznal je moral verjeti saj sta bila strašno prepričljiva. Posebej še Pepek. Ko je bila njegova žena Marica nekoč bolna in je ležala v postelji z veliko vročino, so ženske svetovale Pepeku naj ji da na telo obkladke iz namočenih bezgovih listov. Naslednji dan je oče vprašal Pepeka, če je kaj pomagalo:

» Je pomagalo, ampak ni se mi ljubilo smukat iz bezgovih vej liste,  pa sem podrl cel bezgov grm in z vejami pokril mojo Marico«

Umreš od smeha vam rečem.

 

IX. Naš ata sam svoj mojster

K  naši hiši smo zgradili prizidek z dvema prostoroma. Ta del smo imenovali veranda. Nekoč smo kupili drage pooblane deske za tla. Prosili smo soseda Jožeta Žižka, ki se je spoznal na mizarski poklic in je imel vso potrebno orodje, da nam položi ta leseni pod. Mam je bila ves dan pri kmetu na delu. Ker Žižek tisti obljubljen dan ni mogel priti, je oče postal nervozen in dejal: » Bomo pa sami to naredili«

Lotil se je dela in nažagal deske in jih sam nekako zbil na tla. Otroci smo mu pomagali in se zraven naučili marsikatero sočno kletvico. Veš čas nas je spodbujal, češ kako bo mama vesela ko se zvečer vrne. Ko se je zvečer mama vrnila jo je skoraj kap. Tla so bila neravna in previsoka, saj nismo mogli zapreti niti vrat. V deskah je bilo polno udrtin od železne lomilke s katero ja ata želel malo zbit deska k tlom, da bi se vrata lahko zaprla. Žeblji so bili zabiti cikcak in poševno. Revica je planila v jok. Očetu je bilo zelo hudo in zelo zgodaj je šel v posteljo in tam še naprej na  tiho preklinjal. Naslednji dan je prišel sosed Jože in uredil vse na novo in tako kot treba.

 

VIII. Skoraj bi končal na Golem otoku

Naš ata je moral po drugi vojni na dosluženje vojaškega roka. Bil je tri mesece v kasarni v Murski Soboti.

V tistih letih inforbiroja je že dejstvo, da je bil nemški vojak, bilo samo po sebi nevarno. Ata pa je rad še kako pikro spustil na račun JNA. Nekega dne je zafrkaval nekega oficirja za »moralno politično vaspitanje«, kot se je imenoval. Oficir ga je zbodel, zakaj ima tako švabsko ime: Neuvirt ( izgovorjava Nojvirt. Orginal je sicer Neuwirth kar pomeni novi gospodar. Po vojni so pisarji na krajevnih uradih radi napisali kar Najvirt.)  Oče pa mu ni ostal dolžan in mu odvrne:

» Pa druže kapetane, nema problema, onda piši Franc Pizdaković!«

Kapetan je znorel, ampak ga k sreči ni prijavil na višjo distanco. Pozneje je bil ata bolj previden in je šinfal vojsko le med kolegi vojaki. Nikoli mu namreč ni šlo v glavo, da so imeli Nemci, ko je divjala vojna, bolj urejeno vojsko kot Jugoslavija v miru. Mama se spomni, da je ata takrat prišel iz Murske Sobote ves ušiv in zanemarjen.

 

VII. Nemška vojska in partizani

Naša mama nam je pripovedovala kako je bilo tistega dne, ko je šel oče na upravno enoto urejat pokojnino. Ata in mama sta prišla v neko pisarno, kjer je sedel referent in njegova tajnica, ki je imela za tiste čase primerno visoko košato natopirano frizuro. Ata je moral tajnici najprej povedat podatke o rojstvu.

»Rojen sem 14. 14. 1914« je dejal in mlada našminkana tajnica je podatek takoj natipkala v formular za upokojitev.

» Kaj si zmešana, saj vendar veš, da ni 14 mesecev v letu!« je referent nadrl tajnico.

Blond tajnica vsa nejevoljna, vzame nov papir in popravi napako. Potem pa oče malo potarna, kako mu manjkajo leta, za čas ko je bil v Nemški vojski. Takrat je tajnica vrnila udarec:

» Tovariš Neuvirt, zakaj ste pa šli v Nemško vojsko, raje bi šli k partizanom!«

Našemo ateju se je skoraj zmešalo. Sunkovito je vstal ter se zadrl:

» Ti šmrklja ferdamana, ti boš meni govorila v partizane, ko te takrat še na svetu ni bilo in si še bingljala v očetovi jajcih, ti boš meni govorila« Takrat je z obema rokama prijel pod pisalno mizo in če ga mama ne bi zadržala, bi tajnici obrnil mizo s pisalnim strojem vred.

Potem so očeta pomirili in dokončali zapisnik. Referent je bil dober človek in je vedel kaj so fantje prestali v nemški vojni in v ruskem ujetništvu. Vedel je tudi, da na naših koncih sploh ni bilo partizanov. Takrat bi lahko očeta prijavil pa ga očitno ni, saj je oče mirno odšel v penzijo, ki pa je ni dolgo užival. Umrl je tisto leto (1983), ko je padel s kolesom na Vodolah. Vračal se je iz otvoritve nove asfaltne ceste. Po tem padcu se mu je zdravje naglo poslabšalo.  Kako ironično se zdi vse skupaj. Vso delavno dobo se je vozil po razdrapanih makadamskih cestah in se mu nikoli nič ni zgodilo, sedaj pa padec na novem asfaltu in posledično njegova zadnja vožnja.

VI. Paradižnikova solata

Vsak dan, razen nedelje, je ata bil pokonci že pred peto uro. Mama mu je pripravila malico za na šiht. Malico je dal v torbo in na kolo, ter veselo v tovarno. Vozil se je vse dni v letu.

Če je bil previsok sneg ali led, je pač šel peš in ob sebi potiskal kolo. Nekoč je imel v kozarcu od kumaric paradižnikovo solato. V službi je pojedel solato in v ostanek kisa nasul bodičaste lupine divjega kostanja. Kostanji so rasli tik ob ograji tovarne v Plinarniški ulici. To »jed« je pokazal sodelavcem, češ,  poglejte kakšen revež sem jaz in kaj mi je dala žena za malico. Kolikor sem ga poznal, jih je kar nekaj verjelo, da je to res. Baje je le enkrat ali dvakrat zamudil v službo. Ko so ga vprašali, kaj se je zgodilo je imel hitro pri roki izgovor:

»Zjutraj se ob svoji uri zbudim in opazim da mi na odpeti pižami spi žena. Nisem si jo upal zbuditi in sem počakal, da se je sama obrnila. Vi ne poznate moje stare kaka je če se razburi«.

V. Miš v pisarni

V Primatu je bil očetov delovodja neki gospod Ratek. Ata je vedel, da se strašno boji miši in podgan. Nekega dne, ko Rateka ni bilo v pisarni, mu je oče dal v predal črno redkvo. To je storil tako spretno, da je le črni rep od redkve gledal iz priprtega predala. Ubogi delovodja ni šel cel dan v pisarno, potem  ko je zagledal »mišji rep« v predalu.

Izvedel sem, da je v tridesetih letih prejšnjega stoletja še ena gostilna v Malečniku. Imenovala se je gostilna Gornik in je bila tam kjer je danes prazna domačija Vračkovih pod romarsko cerkvijo na Gorci. (Gorci so domačini rekli Gora)  Oče  je nekoč prišel s svojo klapo mladih fantov in bratom Jožetom v gostilno Jelen. (ta gostilna je po letu 1900 menjala kar več lastnikov, vemo za Senekoviča in Božiča ter Rojka) Tam so srečali druge fante iz Svete Marjete (Pernice).

Kaj hitro se je vnel prepir in stepli so se kot biki. Polomili so ves inventar. Potem so šli domov in zaspali na seniku. Zjutraj, ko so se zbudili so že imeli na rokah lisice. Policaji ali »žedarmi« kot so jim ljudje rekli so jih odpeljali v kamnolom v Humu, kjer so morali za kazen 14 dni tolči kamenje. V tem kamnolomu je bila posebna rumenkasta skala, ki je bila primerna za gradnjo. Bil je vroč poletni dan in sredi dneva se je pripeljal z avtomobilom v kamnolom moški z velikim črnim klobukom. Pripeljal je dve veliki pletenki vina.

» Neuvirt, si ti s tvojo klapo polomil celo gostilno Jelen?« je strogo vprašal očeta.

» Ja sem, še premalo so jih dobili, kaj bo dobrega« odgovori oče.

» Jaz sem mizar iz Maribora in dobil sem naročilo za nove mize in stole v celotni gostilni. V zahvalo sem vam pripeljal nekaj hladnega vina, vidim da trpite žejo !«

Fantje so bili veseli in ob dobri kapljici so postali tako močni,  da je kamenje frčalo vse naokrog pod udarci težkih macol.