XIV. Reševanje da te kap (Bukev je trdi les)

Neko lepo zimsko popoldne smo šli na skoke. Snega je bilo veliko, morda kakšnih 40 centimetrov.

Imeli smo merilce in sodnike. Pomemben je bil tudi stil ne le dolžina. Zaletišče je bilo zaradi popoldanskega sonca nekoliko počasno. Skoki so bili dolgi največ 11 metrov.

Ko smo se utrudili smo prekinili in sedeli na soncu in modrovali o različnih temah. V žepih smo imeli kos sveče in sproti mazali smuči. Tako je sonce počasi zašlo za Meljski hrib in nekdo je predlagal še eno serijo skokov. Spomnim se brata Franca, ki me je bodril ob skakalnici ko sem se v zadnji seriji pognal po zaletišču, ki je postalo veliko hitrejše. Močno sem se odgnal in v lepem slogu pristal pri 13 metrih.

»Rekord, rekord«, so se drli vsi in v sneg zapičili smrekovo vejo na mestu doskoka. Mene pa je močno potisnilo na zadnjo plat. Zavoja v gozd nisem izpeljal ampak sem poletel v zrak in z vso silo treščil v veliko bukev. Leva noga se je zlomila kot bi bila zobotrebec. Ves prestrašen sem prišel k sebi v globokem snegu in zagledal na nogi »dve koleni« Zlom je bil na sredini med gležnjem in kolenom. Na srečo ni bil odprt, sta pa bile zlomljeni obe kosti. Drl sem se kot sraka in klical mamo in vse svetnike.

XIII. Reševanje da te kap (Skakalna oprema)

Da sem rojen 13. v mesecu je zame sreča, ker veliko ni manjkalo da sploh ne bi bil rojen.

Tudi kadar sem za rojstni dan dobil kakšno malenkost, sem bil srečen. Naša mama je bila zelo praktična in za rojstni dan je otrokom kupila tisto kar bi itak morala kupiti. Kakšna kapa za pozimi, čevlji in podobno. Imela pa je navado, da nam je takrat ugodila s kakšno jedjo, ki smo jo imeli radi. Takšna jedi sta bila puding in šato.

(kuhana jed iz jajc, vina in mleka) Bila pa je trinajstica nesrečna, ko sem postavil rekord skakalnice 13 metrov. Takrat sem obiskoval sedmi razred osnovne šole. Nekoliko višje od naših treh ribnikov smo si otroci uredili smučarsko skakalnico. Vsak zaselek v Malečniku je imel kakšno takšno. Največja je bila v Škofovi grabi. Tam so najboljši skočili do 25 metrov. Naša je bila bolj skromna, saj smo pristajali pri največ desetih metrih. Ta naša skakalnica je imela nekoliko poševen daljši zalet, lepo doskočišče in zelo nevaren iztek. Po skoku si namreč moral rahlo zaviti v desno in se odpeljati v gozd. Prostora med drevesi je bilo za kakšnih 5 metrov. Naša oprema je bila skromna. Smuči so bile brez robnikov, vezi pa na pindunge (smučarske vezi iz kovine, ki so spredaj imele čeljusti in kljun na vzvod preko katerega je bil jeklenica za zapenjanje gojzerja k čeljusti) Po letu 1970 so se že pojavljale smuči z robniki, ki so bili sestavljeni iz več kosov in priviti z manjšimi lesnimi vijaki. Drsno površino smo mazali s svečo. Če smo doma našli kak star likalnik smo svečo stopili in zgladili leseno površino. Plastika na drsni površini smuči se je pojavila tudi po letu 1970 ampak je bila to sila draga smučarska oprema in imeli so jo le sinovi bogatih kmetov, učiteljev in drugih premožnejših ljudi.

XII. Na pot z jopico preko roke

Kot najmlajši sem bil najraje z atejom. Če se je le dalo me je vzel zraven na kakšen lažji opravek.

Posebej rad sem silil na njegovo kolo. Bil sem star kakšne dve do tri leta in ata me ni hotel vzeti zraven, ko se je odpeljal s kolesom v Hrenco k Alojzu Bračku, da se dogovori za koline. Takrat me je pazila mamina polsestra Milica Stožer. Mene je to, da nisem mogel z atejom,  tako razjezilo, da sem kakšne pol ure za njim pobegnil na skrivaj od doma. Preko desne roke sem dal mali rjav žametni jopek in hajd na pot. Šel sem v pravo smer, po glavni prašnati cesti proti gostilni Lorber in naprej v klanec pod Elšnikom proti šoli.

Doma so dokaj hitro ugotovili, da me ni in sprožili so obširno iskalno akcijo. Največji problem je predstavljalo dejstvo, da niso vedeli v katero smer sem krenil. Lahko bi šel proti Vodolam ob potoku, lahko bi šel po Malečnici proti Markušu,  lahko bi krenil proti Mariboru, lahko bi ga mahnil med njivami proti Elšniku. Sestra, brat, Milica in sosedje so krenili vsak v svojo smer. Ne vemo točno, kdo je šel proti gostilni Lorber, vemo samo, da mu je tam hlapec Fuksov Franček povedal, da je šel po klancu navzgor en mali fantek z jopico preko roke.

Tako so me našli nekje pri Elšnikovi gnojni jami vsega objokanega, ipičnega in trdno prepričanega, da poiščem ateja. Bojazen, da bi padel v potok ali da bi me podrl avto je bila sedaj odveč in srečno se je končalo. O kazni, ki me je doletela moji viri ne poročajo. Vem samo to, da je ata rad vzel električni kabel od likalnika, ampak mama ni nikoli pustila, da bi me s tem natepel. Ona je vedno vzela dolgo tanko šibo, ki se je kot ulita podala na vsako rit. Naj dodam še malo besedne igre, ki mi sedaj v penziji predstavlja neizmeren užitek. Bil sem eden redkih, ki me je že kot dveletnega smrkavca, iskala Milica !! J

XI. Piščance sem zložil na kup

Pričel bom z zgodbami, ki se jih sam ne spomnim, ampak so tako zanimive, da so jih starši in starejša sestra večkrat pripovedovali.

Ko sem bil star kakšne dve leti in smo stanovali na podstrešnem stanovanju nad Protnerjevimi v Malečniku, sem naredil veliko grozodejstvo. Na dvorišču sem sedel in okrog mene je skakljala koklja z kakšnimi desetimi piščanci. Verjetno sem glodal kak kos kruha, zato so bili vsi piščanci okrog mene in na dosegu roke. Prijemal sem enega po nega in vsakemu počasi zavil vrat. Potem sem jih lepo zložil na en kupček in jih ponosno pokazal mami, ki je prišla na dvorišče. Kako je mama uredila s sosedom ne vem, verjetno je moral plačati škodo, ampak ko sem odrasel in zvedel kaj je Jože Protner naredil nam, mi je žal, da mu nisem zadavil še koklje.