XIV. Reševanje da te kap (Bukev je trdi les)
Neko lepo zimsko popoldne smo šli na skoke. Snega je bilo veliko, morda kakšnih 40 centimetrov.
Imeli smo merilce in sodnike. Pomemben je bil tudi stil ne le dolžina. Zaletišče je bilo zaradi popoldanskega sonca nekoliko počasno. Skoki so bili dolgi največ 11 metrov.
Ko smo se utrudili smo prekinili in sedeli na soncu in modrovali o različnih temah. V žepih smo imeli kos sveče in sproti mazali smuči. Tako je sonce počasi zašlo za Meljski hrib in nekdo je predlagal še eno serijo skokov. Spomnim se brata Franca, ki me je bodril ob skakalnici ko sem se v zadnji seriji pognal po zaletišču, ki je postalo veliko hitrejše. Močno sem se odgnal in v lepem slogu pristal pri 13 metrih.
»Rekord, rekord«, so se drli vsi in v sneg zapičili smrekovo vejo na mestu doskoka. Mene pa je močno potisnilo na zadnjo plat. Zavoja v gozd nisem izpeljal ampak sem poletel v zrak in z vso silo treščil v veliko bukev. Leva noga se je zlomila kot bi bila zobotrebec. Ves prestrašen sem prišel k sebi v globokem snegu in zagledal na nogi »dve koleni« Zlom je bil na sredini med gležnjem in kolenom. Na srečo ni bil odprt, sta pa bile zlomljeni obe kosti. Drl sem se kot sraka in klical mamo in vse svetnike.