X. Vročina

Naš ata se je dobro razumel s sosedom Jožetom Žižkom. Žižkovi so stanovali na  koncu Frajgrabe. Jože je imel z ženo Marico Knuplež tri otroke; Marijo, Karla in Darinko.

 

Pridna in skrbna družina. Nekaj časa je tam živel še stari Žižek, oče od Jožeta. Zanj vem, da je bil več let v penziji kot v službi. Bil je zelo strog človek in jaz sem se ga vedno bal.  Sin Jože, ali Pepek, kot smo ga klicali, pa je bil pravo nasprotje. Bil je veseljak in verjetno največji lažnivec na v vasi. Delal je kot mizar v železniških delavnicah. Ko sta naš ata in Pepek začela lagati jima je to tako uspevalo, da sta počasi še sama verjela kosmatim lažem. Kdor jih ni poznal je moral verjeti saj sta bila strašno prepričljiva. Posebej še Pepek. Ko je bila njegova žena Marica nekoč bolna in je ležala v postelji z veliko vročino, so ženske svetovale Pepeku naj ji da na telo obkladke iz namočenih bezgovih listov. Naslednji dan je oče vprašal Pepeka, če je kaj pomagalo:

» Je pomagalo, ampak ni se mi ljubilo smukat iz bezgovih vej liste,  pa sem podrl cel bezgov grm in z vejami pokril mojo Marico«

Umreš od smeha vam rečem.

 

IX. Naš ata sam svoj mojster

K  naši hiši smo zgradili prizidek z dvema prostoroma. Ta del smo imenovali veranda. Nekoč smo kupili drage pooblane deske za tla. Prosili smo soseda Jožeta Žižka, ki se je spoznal na mizarski poklic in je imel vso potrebno orodje, da nam položi ta leseni pod. Mam je bila ves dan pri kmetu na delu. Ker Žižek tisti obljubljen dan ni mogel priti, je oče postal nervozen in dejal: » Bomo pa sami to naredili«

Lotil se je dela in nažagal deske in jih sam nekako zbil na tla. Otroci smo mu pomagali in se zraven naučili marsikatero sočno kletvico. Veš čas nas je spodbujal, češ kako bo mama vesela ko se zvečer vrne. Ko se je zvečer mama vrnila jo je skoraj kap. Tla so bila neravna in previsoka, saj nismo mogli zapreti niti vrat. V deskah je bilo polno udrtin od železne lomilke s katero ja ata želel malo zbit deska k tlom, da bi se vrata lahko zaprla. Žeblji so bili zabiti cikcak in poševno. Revica je planila v jok. Očetu je bilo zelo hudo in zelo zgodaj je šel v posteljo in tam še naprej na  tiho preklinjal. Naslednji dan je prišel sosed Jože in uredil vse na novo in tako kot treba.

 

VIII. Skoraj bi končal na Golem otoku

Naš ata je moral po drugi vojni na dosluženje vojaškega roka. Bil je tri mesece v kasarni v Murski Soboti.

V tistih letih inforbiroja je že dejstvo, da je bil nemški vojak, bilo samo po sebi nevarno. Ata pa je rad še kako pikro spustil na račun JNA. Nekega dne je zafrkaval nekega oficirja za »moralno politično vaspitanje«, kot se je imenoval. Oficir ga je zbodel, zakaj ima tako švabsko ime: Neuvirt ( izgovorjava Nojvirt. Orginal je sicer Neuwirth kar pomeni novi gospodar. Po vojni so pisarji na krajevnih uradih radi napisali kar Najvirt.)  Oče pa mu ni ostal dolžan in mu odvrne:

» Pa druže kapetane, nema problema, onda piši Franc Pizdaković!«

Kapetan je znorel, ampak ga k sreči ni prijavil na višjo distanco. Pozneje je bil ata bolj previden in je šinfal vojsko le med kolegi vojaki. Nikoli mu namreč ni šlo v glavo, da so imeli Nemci, ko je divjala vojna, bolj urejeno vojsko kot Jugoslavija v miru. Mama se spomni, da je ata takrat prišel iz Murske Sobote ves ušiv in zanemarjen.

 

VII. Nemška vojska in partizani

Naša mama nam je pripovedovala kako je bilo tistega dne, ko je šel oče na upravno enoto urejat pokojnino. Ata in mama sta prišla v neko pisarno, kjer je sedel referent in njegova tajnica, ki je imela za tiste čase primerno visoko košato natopirano frizuro. Ata je moral tajnici najprej povedat podatke o rojstvu.

»Rojen sem 14. 14. 1914« je dejal in mlada našminkana tajnica je podatek takoj natipkala v formular za upokojitev.

» Kaj si zmešana, saj vendar veš, da ni 14 mesecev v letu!« je referent nadrl tajnico.

Blond tajnica vsa nejevoljna, vzame nov papir in popravi napako. Potem pa oče malo potarna, kako mu manjkajo leta, za čas ko je bil v Nemški vojski. Takrat je tajnica vrnila udarec:

» Tovariš Neuvirt, zakaj ste pa šli v Nemško vojsko, raje bi šli k partizanom!«

Našemo ateju se je skoraj zmešalo. Sunkovito je vstal ter se zadrl:

» Ti šmrklja ferdamana, ti boš meni govorila v partizane, ko te takrat še na svetu ni bilo in si še bingljala v očetovi jajcih, ti boš meni govorila« Takrat je z obema rokama prijel pod pisalno mizo in če ga mama ne bi zadržala, bi tajnici obrnil mizo s pisalnim strojem vred.

Potem so očeta pomirili in dokončali zapisnik. Referent je bil dober človek in je vedel kaj so fantje prestali v nemški vojni in v ruskem ujetništvu. Vedel je tudi, da na naših koncih sploh ni bilo partizanov. Takrat bi lahko očeta prijavil pa ga očitno ni, saj je oče mirno odšel v penzijo, ki pa je ni dolgo užival. Umrl je tisto leto (1983), ko je padel s kolesom na Vodolah. Vračal se je iz otvoritve nove asfaltne ceste. Po tem padcu se mu je zdravje naglo poslabšalo.  Kako ironično se zdi vse skupaj. Vso delavno dobo se je vozil po razdrapanih makadamskih cestah in se mu nikoli nič ni zgodilo, sedaj pa padec na novem asfaltu in posledično njegova zadnja vožnja.

VI. Paradižnikova solata

Vsak dan, razen nedelje, je ata bil pokonci že pred peto uro. Mama mu je pripravila malico za na šiht. Malico je dal v torbo in na kolo, ter veselo v tovarno. Vozil se je vse dni v letu.

Če je bil previsok sneg ali led, je pač šel peš in ob sebi potiskal kolo. Nekoč je imel v kozarcu od kumaric paradižnikovo solato. V službi je pojedel solato in v ostanek kisa nasul bodičaste lupine divjega kostanja. Kostanji so rasli tik ob ograji tovarne v Plinarniški ulici. To »jed« je pokazal sodelavcem, češ,  poglejte kakšen revež sem jaz in kaj mi je dala žena za malico. Kolikor sem ga poznal, jih je kar nekaj verjelo, da je to res. Baje je le enkrat ali dvakrat zamudil v službo. Ko so ga vprašali, kaj se je zgodilo je imel hitro pri roki izgovor:

»Zjutraj se ob svoji uri zbudim in opazim da mi na odpeti pižami spi žena. Nisem si jo upal zbuditi in sem počakal, da se je sama obrnila. Vi ne poznate moje stare kaka je če se razburi«.

V. Miš v pisarni

V Primatu je bil očetov delovodja neki gospod Ratek. Ata je vedel, da se strašno boji miši in podgan. Nekega dne, ko Rateka ni bilo v pisarni, mu je oče dal v predal črno redkvo. To je storil tako spretno, da je le črni rep od redkve gledal iz priprtega predala. Ubogi delovodja ni šel cel dan v pisarno, potem  ko je zagledal »mišji rep« v predalu.

Izvedel sem, da je v tridesetih letih prejšnjega stoletja še ena gostilna v Malečniku. Imenovala se je gostilna Gornik in je bila tam kjer je danes prazna domačija Vračkovih pod romarsko cerkvijo na Gorci. (Gorci so domačini rekli Gora)  Oče  je nekoč prišel s svojo klapo mladih fantov in bratom Jožetom v gostilno Jelen. (ta gostilna je po letu 1900 menjala kar več lastnikov, vemo za Senekoviča in Božiča ter Rojka) Tam so srečali druge fante iz Svete Marjete (Pernice).

Kaj hitro se je vnel prepir in stepli so se kot biki. Polomili so ves inventar. Potem so šli domov in zaspali na seniku. Zjutraj, ko so se zbudili so že imeli na rokah lisice. Policaji ali »žedarmi« kot so jim ljudje rekli so jih odpeljali v kamnolom v Humu, kjer so morali za kazen 14 dni tolči kamenje. V tem kamnolomu je bila posebna rumenkasta skala, ki je bila primerna za gradnjo. Bil je vroč poletni dan in sredi dneva se je pripeljal z avtomobilom v kamnolom moški z velikim črnim klobukom. Pripeljal je dve veliki pletenki vina.

» Neuvirt, si ti s tvojo klapo polomil celo gostilno Jelen?« je strogo vprašal očeta.

» Ja sem, še premalo so jih dobili, kaj bo dobrega« odgovori oče.

» Jaz sem mizar iz Maribora in dobil sem naročilo za nove mize in stole v celotni gostilni. V zahvalo sem vam pripeljal nekaj hladnega vina, vidim da trpite žejo !«

Fantje so bili veseli in ob dobri kapljici so postali tako močni,  da je kamenje frčalo vse naokrog pod udarci težkih macol.

IV. Posebni »kaktusi«

Ata je delal dolga leta v tovarni Primat. Pred tem je bil sovoznik pri prevozništvu Lah, pa na gozdnem gospodarstvu in celo en mesec v tovarni perila PIK Maribor. Tam je imel lepo čisto delo pri zlaganju srajc ali nekaj podobnega. Ni vzdržal dolgo, to ni za moškega je dejal. Poznali so ga kot izrednega veseljaka in človeka, ki je rad koga napetnajstil.  Bil je dober delavec, le zaščitnih rokavic ni nikoli maral. Velike plošče pločevine je prekladal kar z golimi rokami. Kot v vseh tovarnah se je tudi v Primatu nekaj popilo med službo. Delavci so navadno imeli »zunanje sodelavce« ki so jim prinesli do ograje kak liter cenenega namiznega vina. Najslajše pa je bilo vino, ki ga je uspel dobiti od pisarniških delavk. Nekoč je v službo prinesel majhne lončke in v njih sadike repuha. Nabral ga je doma ob gnojni jami in potoku.

To je rastlina z velikimi listi katere cvet se spremeni v mali bodeči košek. Te koške ali »lapuhove buceke« kot smo jim pravili otroci, smo metali puncam v lase in jih na tak način zbadali. Pisarniške ženske so ga jele koj spraševat kaj je to. Ata jim je povedal, da so to specialni in čudoviti afriški kaktusi, ki lepo cvetijo, le zalivat jih je potrebno prvih 30 dni točno ob pol petih popoldan. Vse lončka je hitro zamenjal za po liter vina. Ker so delali le do dveh popoldan jih ženske niso mogle imeti na oknu pisarne, ampak so jih nesle domov in skrbno zalivale ob uri. Da nekaj ni v redu s temi »kaktusi«, so ugotovile, ko so bili že vsi lončki premajhni. Rastlina pa je pričela dobivati ogromne liste a prelepih cvetov od nikoder.

Ko so ugotovile, da jih je Franc Neuvirt lepo napetnajstil ni bilo pretirane zamere saj jih je bilo vse po vrsti sram, da so nasedle potegavščini.  Bilo pa je smeha po celi fabriki.

Izvedel sem, da je v tridesetih letih prejšnjega stoletja še ena gostilna v Malečniku. Imenovala se je gostilna Gornik in je bila tam kjer je danes prazna domačija Vračkovih pod romarsko cerkvijo na Gorci. (Gorci so domačini rekli Gora)  Oče  je nekoč prišel s svojo klapo mladih fantov in bratom Jožetom v gostilno Jelen. (ta gostilna je po letu 1900 menjala kar več lastnikov, vemo za Senekoviča in Božiča ter Rojka) Tam so srečali druge fante iz Svete Marjete (Pernice).

Kaj hitro se je vnel prepir in stepli so se kot biki. Polomili so ves inventar. Potem so šli domov in zaspali na seniku. Zjutraj, ko so se zbudili so že imeli na rokah lisice. Policaji ali »žedarmi« kot so jim ljudje rekli so jih odpeljali v kamnolom v Humu, kjer so morali za kazen 14 dni tolči kamenje. V tem kamnolomu je bila posebna rumenkasta skala, ki je bila primerna za gradnjo. Bil je vroč poletni dan in sredi dneva se je pripeljal z avtomobilom v kamnolom moški z velikim črnim klobukom. Pripeljal je dve veliki pletenki vina.

» Neuvirt, si ti s tvojo klapo polomil celo gostilno Jelen?« je strogo vprašal očeta.

» Ja sem, še premalo so jih dobili, kaj bo dobrega« odgovori oče.

» Jaz sem mizar iz Maribora in dobil sem naročilo za nove mize in stole v celotni gostilni. V zahvalo sem vam pripeljal nekaj hladnega vina, vidim da trpite žejo !«

Fantje so bili veseli in ob dobri kapljici so postali tako močni,  da je kamenje frčalo vse naokrog pod udarci težkih macol.

III. Zaseka je dobila noge

Tole zanimivo zgodbo je naš ata večkrat pripovedoval, pa tudi mama. Ata je vedno povedal isto, medtem ko je mama vedno na koncu zgodbe trdila, da ne verjame v resničnost te zgodbe.

Zgodilo se je okrog leta 1950 ko je ata kot mlad in močan fant hodil k kmetom na košnjo. Za mlajšo generacijo bom na kratko opisal kako je to potekalo. Povabljeni moški so se zbrali zgodaj zjutraj na kmetiji. Navadno še v temi. Kose so imeli naklepane in nabrušene. Okrog pasu so imeli privezan modri predpasnik na katerem je visel voder (kravji rog) z brusnim kamnom. Najprej so dobili šilček žganja, za moč so rekli. Potem so šli na travnik ali sadovnjak. Določili so »prednarja«, to je moškega z največ izkušnjami, ki je kosil naprej ostali pa v vrsti za njim. Navadno se je zbralo tudi nekaj mladih fantov, ki so kar sproti raztrosili »redo« trave, ki je ostajala za koscem. Gospodinja je čez kaki dve tri ure prinesla južino kar na travnik. Navadno zaseko, čebulo in domači rženi kruh. Kosci so pili jabolčnik oziroma pijačo kot smo ji rekli pri nas. Košnja se je končala okrog 10 ure ko je postalo prevroče za to naporno opravilo. Dogajalo pa se je, da so kosili tudi zvečer ko je temperaturo padla in vse do teme.

Ata je pripovedoval, da so pri kmetu iz Ruperč, imena si nisem zapomnil, kosili neko junijsko večer do trde teme. Nato je gospodar prinesel večerjo in še ročko pijače kar v sadovnjak. Moški so izmučeni posedli na sveže pokošeno travo. Podajali so si velik kolač kruha od katerega so si odrezali velik kos in ga nato namazali z zaseko iz lončene sklede. Naš ata si je tudi namazal kos kruha in ga odložil na travo ter si najprej natočil lonček (»pikerli«) pijače.  To je bil navadno četrt litrski emajlirani lonček modre barve z belimi pikami. Ko je spil pijačo je v mraku poiskal namazan kos kruha. Še preden je ugriznil se mu je zdelo dokaj nenavadno, da je na kruhu zelo malo zaseke. Z vžigalnikom je posvetil in zgrožen ugotovil, da je zaseka črviva. To v tistih časih, ko ni bilo hladilnikov, ni bilo nič nenavadnega. Če si pustil zaseko le nekaj ur na toplem so nastali v njej črvi. Tako so ti črvi plezali iz kruha in zraven odnesli še večji del zaseke.

Kaj vem, jaz sem očetu verjel. Sem tudi že videl črvivo zaseko, tako da je vse mogoče. Kako se je zgodba končala ne vem, verjetno pa je gospodar moral golobje seči v žep, ko je plačal kosce, da ne bi okrog govorili kaj so doživeli.

Izvedel sem, da je v tridesetih letih prejšnjega stoletja še ena gostilna v Malečniku. Imenovala se je gostilna Gornik in je bila tam kjer je danes prazna domačija Vračkovih pod romarsko cerkvijo na Gorci. (Gorci so domačini rekli Gora)  Oče  je nekoč prišel s svojo klapo mladih fantov in bratom Jožetom v gostilno Jelen. (ta gostilna je po letu 1900 menjala kar več lastnikov, vemo za Senekoviča in Božiča ter Rojka) Tam so srečali druge fante iz Svete Marjete (Pernice).

Kaj hitro se je vnel prepir in stepli so se kot biki. Polomili so ves inventar. Potem so šli domov in zaspali na seniku. Zjutraj, ko so se zbudili so že imeli na rokah lisice. Policaji ali »žedarmi« kot so jim ljudje rekli so jih odpeljali v kamnolom v Humu, kjer so morali za kazen 14 dni tolči kamenje. V tem kamnolomu je bila posebna rumenkasta skala, ki je bila primerna za gradnjo. Bil je vroč poletni dan in sredi dneva se je pripeljal z avtomobilom v kamnolom moški z velikim črnim klobukom. Pripeljal je dve veliki pletenki vina.

» Neuvirt, si ti s tvojo klapo polomil celo gostilno Jelen?« je strogo vprašal očeta.

» Ja sem, še premalo so jih dobili, kaj bo dobrega« odgovori oče.

» Jaz sem mizar iz Maribora in dobil sem naročilo za nove mize in stole v celotni gostilni. V zahvalo sem vam pripeljal nekaj hladnega vina, vidim da trpite žejo !«

Fantje so bili veseli in ob dobri kapljici so postali tako močni,  da je kamenje frčalo vse naokrog pod udarci težkih macol.

II. Pretep v gostilni

V Malečniku, oziroma takratnemu Sv. Petru pri Mariboru je bilo pred vojno veliko gostiln. Bila je gostilna Martina Klojčnika v Trčovi. Gostilna pri Brodu (Sande) v Malečniku, gostilna Jelen pod  farovžem ob glavni cesti, potem gostilna Kovačič v Malečniku in nazadnje še po drugi vojni gostilna Lorber.

Izvedel sem, da je v tridesetih letih prejšnjega stoletja še ena gostilna v Malečniku. Imenovala se je gostilna Gornik in je bila tam kjer je danes prazna domačija Vračkovih pod romarsko cerkvijo na Gorci. (Gorci so domačini rekli Gora)  Oče  je nekoč prišel s svojo klapo mladih fantov in bratom Jožetom v gostilno Jelen. (ta gostilna je po letu 1900 menjala kar več lastnikov, vemo za Senekoviča in Božiča ter Rojka) Tam so srečali druge fante iz Svete Marjete (Pernice).

Kaj hitro se je vnel prepir in stepli so se kot biki. Polomili so ves inventar. Potem so šli domov in zaspali na seniku. Zjutraj, ko so se zbudili so že imeli na rokah lisice. Policaji ali »žedarmi« kot so jim ljudje rekli so jih odpeljali v kamnolom v Humu, kjer so morali za kazen 14 dni tolči kamenje. V tem kamnolomu je bila posebna rumenkasta skala, ki je bila primerna za gradnjo. Bil je vroč poletni dan in sredi dneva se je pripeljal z avtomobilom v kamnolom moški z velikim črnim klobukom. Pripeljal je dve veliki pletenki vina.

» Neuvirt, si ti s tvojo klapo polomil celo gostilno Jelen?« je strogo vprašal očeta.

» Ja sem, še premalo so jih dobili, kaj bo dobrega« odgovori oče.

» Jaz sem mizar iz Maribora in dobil sem naročilo za nove mize in stole v celotni gostilni. V zahvalo sem vam pripeljal nekaj hladnega vina, vidim da trpite žejo !«

Fantje so bili veseli in ob dobri kapljici so postali tako močni,  da je kamenje frčalo vse naokrog pod udarci težkih macol.

I. Krivice ni nikoli mirno prenesel

Naš ata je bil pokončen mož, ki ni prenesel izkoriščanja. Bil je star kakšnih 18 let, ko je ves dan delal ob  očetu pri ročnem rigolanju zemlje za gorice. Delala sta pri bogatem kmetu v Nebovi, morda v Grušovi, žal si nisem zapomnil priimka in točnega kraja. Ata ni niti malo zaostajal za ostalimi odraslimi moškimi. Zvečer so dobili večerjo in kmet je delavce izplačal. Vsem je dal po 4 dinarje na uro le mojemu očetu je dal 2 dinarja na uro, češ dovolj bo za pubeca*

Očeta je to tako razjezilo, da je z vso silo pograbil kmeta in ga zabrisal iz kuhinje na hodnik. Pri tem se je kmet prijel za manjši gašper, to je litoželezna peč za gretje in vse skupaj je pristalo na hodniku. Ded Franc je našega očeta komaj pomiril. Oče ni vzel denarja, le klobuk si je malo postrani poveznil na glavo in ponosno odšel proti domu. Naslednji dan je dobil od svojega očeta denar, ki ga je požrešni kmet dal zanj. Bilo je točno 40 dinarjev za 10 ur dela.

*fant