IV. Posebni »kaktusi«

/in , /by

Ata je delal dolga leta v tovarni Primat. Pred tem je bil sovoznik pri prevozništvu Lah, pa na gozdnem gospodarstvu in celo en mesec v tovarni perila PIK Maribor. Tam je imel lepo čisto delo pri zlaganju srajc ali nekaj podobnega. Ni vzdržal dolgo, to ni za moškega je dejal. Poznali so ga kot izrednega veseljaka in človeka, ki je rad koga napetnajstil.  Bil je dober delavec, le zaščitnih rokavic ni nikoli maral. Velike plošče pločevine je prekladal kar z golimi rokami. Kot v vseh tovarnah se je tudi v Primatu nekaj popilo med službo. Delavci so navadno imeli »zunanje sodelavce« ki so jim prinesli do ograje kak liter cenenega namiznega vina. Najslajše pa je bilo vino, ki ga je uspel dobiti od pisarniških delavk. Nekoč je v službo prinesel majhne lončke in v njih sadike repuha. Nabral ga je doma ob gnojni jami in potoku.

To je rastlina z velikimi listi katere cvet se spremeni v mali bodeči košek. Te koške ali »lapuhove buceke« kot smo jim pravili otroci, smo metali puncam v lase in jih na tak način zbadali. Pisarniške ženske so ga jele koj spraševat kaj je to. Ata jim je povedal, da so to specialni in čudoviti afriški kaktusi, ki lepo cvetijo, le zalivat jih je potrebno prvih 30 dni točno ob pol petih popoldan. Vse lončka je hitro zamenjal za po liter vina. Ker so delali le do dveh popoldan jih ženske niso mogle imeti na oknu pisarne, ampak so jih nesle domov in skrbno zalivale ob uri. Da nekaj ni v redu s temi »kaktusi«, so ugotovile, ko so bili že vsi lončki premajhni. Rastlina pa je pričela dobivati ogromne liste a prelepih cvetov od nikoder.

Ko so ugotovile, da jih je Franc Neuvirt lepo napetnajstil ni bilo pretirane zamere saj jih je bilo vse po vrsti sram, da so nasedle potegavščini.  Bilo pa je smeha po celi fabriki.

Izvedel sem, da je v tridesetih letih prejšnjega stoletja še ena gostilna v Malečniku. Imenovala se je gostilna Gornik in je bila tam kjer je danes prazna domačija Vračkovih pod romarsko cerkvijo na Gorci. (Gorci so domačini rekli Gora)  Oče  je nekoč prišel s svojo klapo mladih fantov in bratom Jožetom v gostilno Jelen. (ta gostilna je po letu 1900 menjala kar več lastnikov, vemo za Senekoviča in Božiča ter Rojka) Tam so srečali druge fante iz Svete Marjete (Pernice).

Kaj hitro se je vnel prepir in stepli so se kot biki. Polomili so ves inventar. Potem so šli domov in zaspali na seniku. Zjutraj, ko so se zbudili so že imeli na rokah lisice. Policaji ali »žedarmi« kot so jim ljudje rekli so jih odpeljali v kamnolom v Humu, kjer so morali za kazen 14 dni tolči kamenje. V tem kamnolomu je bila posebna rumenkasta skala, ki je bila primerna za gradnjo. Bil je vroč poletni dan in sredi dneva se je pripeljal z avtomobilom v kamnolom moški z velikim črnim klobukom. Pripeljal je dve veliki pletenki vina.

» Neuvirt, si ti s tvojo klapo polomil celo gostilno Jelen?« je strogo vprašal očeta.

» Ja sem, še premalo so jih dobili, kaj bo dobrega« odgovori oče.

» Jaz sem mizar iz Maribora in dobil sem naročilo za nove mize in stole v celotni gostilni. V zahvalo sem vam pripeljal nekaj hladnega vina, vidim da trpite žejo !«

Fantje so bili veseli in ob dobri kapljici so postali tako močni,  da je kamenje frčalo vse naokrog pod udarci težkih macol.

III. Zaseka je dobila noge

/in , /by

Tole zanimivo zgodbo je naš ata večkrat pripovedoval, pa tudi mama. Ata je vedno povedal isto, medtem ko je mama vedno na koncu zgodbe trdila, da ne verjame v resničnost te zgodbe.

Zgodilo se je okrog leta 1950 ko je ata kot mlad in močan fant hodil k kmetom na košnjo. Za mlajšo generacijo bom na kratko opisal kako je to potekalo. Povabljeni moški so se zbrali zgodaj zjutraj na kmetiji. Navadno še v temi. Kose so imeli naklepane in nabrušene. Okrog pasu so imeli privezan modri predpasnik na katerem je visel voder (kravji rog) z brusnim kamnom. Najprej so dobili šilček žganja, za moč so rekli. Potem so šli na travnik ali sadovnjak. Določili so »prednarja«, to je moškega z največ izkušnjami, ki je kosil naprej ostali pa v vrsti za njim. Navadno se je zbralo tudi nekaj mladih fantov, ki so kar sproti raztrosili »redo« trave, ki je ostajala za koscem. Gospodinja je čez kaki dve tri ure prinesla južino kar na travnik. Navadno zaseko, čebulo in domači rženi kruh. Kosci so pili jabolčnik oziroma pijačo kot smo ji rekli pri nas. Košnja se je končala okrog 10 ure ko je postalo prevroče za to naporno opravilo. Dogajalo pa se je, da so kosili tudi zvečer ko je temperaturo padla in vse do teme.

Ata je pripovedoval, da so pri kmetu iz Ruperč, imena si nisem zapomnil, kosili neko junijsko večer do trde teme. Nato je gospodar prinesel večerjo in še ročko pijače kar v sadovnjak. Moški so izmučeni posedli na sveže pokošeno travo. Podajali so si velik kolač kruha od katerega so si odrezali velik kos in ga nato namazali z zaseko iz lončene sklede. Naš ata si je tudi namazal kos kruha in ga odložil na travo ter si najprej natočil lonček (»pikerli«) pijače.  To je bil navadno četrt litrski emajlirani lonček modre barve z belimi pikami. Ko je spil pijačo je v mraku poiskal namazan kos kruha. Še preden je ugriznil se mu je zdelo dokaj nenavadno, da je na kruhu zelo malo zaseke. Z vžigalnikom je posvetil in zgrožen ugotovil, da je zaseka črviva. To v tistih časih, ko ni bilo hladilnikov, ni bilo nič nenavadnega. Če si pustil zaseko le nekaj ur na toplem so nastali v njej črvi. Tako so ti črvi plezali iz kruha in zraven odnesli še večji del zaseke.

Kaj vem, jaz sem očetu verjel. Sem tudi že videl črvivo zaseko, tako da je vse mogoče. Kako se je zgodba končala ne vem, verjetno pa je gospodar moral golobje seči v žep, ko je plačal kosce, da ne bi okrog govorili kaj so doživeli.

Izvedel sem, da je v tridesetih letih prejšnjega stoletja še ena gostilna v Malečniku. Imenovala se je gostilna Gornik in je bila tam kjer je danes prazna domačija Vračkovih pod romarsko cerkvijo na Gorci. (Gorci so domačini rekli Gora)  Oče  je nekoč prišel s svojo klapo mladih fantov in bratom Jožetom v gostilno Jelen. (ta gostilna je po letu 1900 menjala kar več lastnikov, vemo za Senekoviča in Božiča ter Rojka) Tam so srečali druge fante iz Svete Marjete (Pernice).

Kaj hitro se je vnel prepir in stepli so se kot biki. Polomili so ves inventar. Potem so šli domov in zaspali na seniku. Zjutraj, ko so se zbudili so že imeli na rokah lisice. Policaji ali »žedarmi« kot so jim ljudje rekli so jih odpeljali v kamnolom v Humu, kjer so morali za kazen 14 dni tolči kamenje. V tem kamnolomu je bila posebna rumenkasta skala, ki je bila primerna za gradnjo. Bil je vroč poletni dan in sredi dneva se je pripeljal z avtomobilom v kamnolom moški z velikim črnim klobukom. Pripeljal je dve veliki pletenki vina.

» Neuvirt, si ti s tvojo klapo polomil celo gostilno Jelen?« je strogo vprašal očeta.

» Ja sem, še premalo so jih dobili, kaj bo dobrega« odgovori oče.

» Jaz sem mizar iz Maribora in dobil sem naročilo za nove mize in stole v celotni gostilni. V zahvalo sem vam pripeljal nekaj hladnega vina, vidim da trpite žejo !«

Fantje so bili veseli in ob dobri kapljici so postali tako močni,  da je kamenje frčalo vse naokrog pod udarci težkih macol.

II. Pretep v gostilni

/in , /by

V Malečniku, oziroma takratnemu Sv. Petru pri Mariboru je bilo pred vojno veliko gostiln. Bila je gostilna Martina Klojčnika v Trčovi. Gostilna pri Brodu (Sande) v Malečniku, gostilna Jelen pod  farovžem ob glavni cesti, potem gostilna Kovačič v Malečniku in nazadnje še po drugi vojni gostilna Lorber.

Izvedel sem, da je v tridesetih letih prejšnjega stoletja še ena gostilna v Malečniku. Imenovala se je gostilna Gornik in je bila tam kjer je danes prazna domačija Vračkovih pod romarsko cerkvijo na Gorci. (Gorci so domačini rekli Gora)  Oče  je nekoč prišel s svojo klapo mladih fantov in bratom Jožetom v gostilno Jelen. (ta gostilna je po letu 1900 menjala kar več lastnikov, vemo za Senekoviča in Božiča ter Rojka) Tam so srečali druge fante iz Svete Marjete (Pernice).

Kaj hitro se je vnel prepir in stepli so se kot biki. Polomili so ves inventar. Potem so šli domov in zaspali na seniku. Zjutraj, ko so se zbudili so že imeli na rokah lisice. Policaji ali »žedarmi« kot so jim ljudje rekli so jih odpeljali v kamnolom v Humu, kjer so morali za kazen 14 dni tolči kamenje. V tem kamnolomu je bila posebna rumenkasta skala, ki je bila primerna za gradnjo. Bil je vroč poletni dan in sredi dneva se je pripeljal z avtomobilom v kamnolom moški z velikim črnim klobukom. Pripeljal je dve veliki pletenki vina.

» Neuvirt, si ti s tvojo klapo polomil celo gostilno Jelen?« je strogo vprašal očeta.

» Ja sem, še premalo so jih dobili, kaj bo dobrega« odgovori oče.

» Jaz sem mizar iz Maribora in dobil sem naročilo za nove mize in stole v celotni gostilni. V zahvalo sem vam pripeljal nekaj hladnega vina, vidim da trpite žejo !«

Fantje so bili veseli in ob dobri kapljici so postali tako močni,  da je kamenje frčalo vse naokrog pod udarci težkih macol.

I. Krivice ni nikoli mirno prenesel

/in , /by

Naš ata je bil pokončen mož, ki ni prenesel izkoriščanja. Bil je star kakšnih 18 let, ko je ves dan delal ob  očetu pri ročnem rigolanju zemlje za gorice. Delala sta pri bogatem kmetu v Nebovi, morda v Grušovi, žal si nisem zapomnil priimka in točnega kraja. Ata ni niti malo zaostajal za ostalimi odraslimi moškimi. Zvečer so dobili večerjo in kmet je delavce izplačal. Vsem je dal po 4 dinarje na uro le mojemu očetu je dal 2 dinarja na uro, češ dovolj bo za pubeca*

Očeta je to tako razjezilo, da je z vso silo pograbil kmeta in ga zabrisal iz kuhinje na hodnik. Pri tem se je kmet prijel za manjši gašper, to je litoželezna peč za gretje in vse skupaj je pristalo na hodniku. Ded Franc je našega očeta komaj pomiril. Oče ni vzel denarja, le klobuk si je malo postrani poveznil na glavo in ponosno odšel proti domu. Naslednji dan je dobil od svojega očeta denar, ki ga je požrešni kmet dal zanj. Bilo je točno 40 dinarjev za 10 ur dela.

*fant