Goreči rancar že več kot pol stoletja

Eden najstarejših članov Turističnega društva Maribor obožuje splavarjenje, rancarijo in vse, kar je povezano z naravo.

Tako kot je ranca del splava – gre namreč za dolg ploščat pomožni leseni čoln, ki služi kot alternativa splavu, so reka Drava, splavarjenje in rance del življenja Franca Duha, predsednika rancarskega društva v Malečniku, ki je bilo ustanovljeno leta 1994. “Včasih je vsak splav imel ranco, ki je služila kot rešilni čoln splavarjem. Prvič so se splavi na tem področju omenjali že okoli leta 1280. Do druge svetovne vojne je bilo splavarjenje velika gospodarska veja in splav eno najcenejših prevoznih sredstev – od pohorskih dolin pa vse tja do Črnega morja,” še pove Duh. Po vojni je splavarjenje večinoma zamrlo. A z rancami še danes prirejajo tekmovanja, z njimi peljejo tudi nekatere turiste in tiste, ki jih ta dejavnost veseli.

Z Dravo povezan že celo življenje

Duh živi tik ob reki Dravi že vse svoje življenje, lahko bi rekli, da diha z njo, z naravo je tudi nasploh zelo povezan. S svojim bratom je do sedaj naredil kar okoli 250 ranc. Izdelovala sta tudi splave. Ni čudno, ko pa je Duh po izobrazbi mizar, kasneje pa je opravljal delo tajnika na krajevni skupnosti v Malečniku. Sicer je tudi eden najstarejših članov Turističnega društva Maribor, vse od prvega splavarskega krsta na Lentu. Letos bo 50 let od tega, ko je šla zadnja odprava splavov in ranc po Dravi do Madžarske.

Na ranco večinoma gre sedem ljudi, so pa obstajale tudi večje, na katere se je lahko vkrcalo tudi deset ljudi. Po navadi se z rancami peljejo do Dvorjan ali Ptuja. “Približno eno uro traja, da priplujemo do Dupleka, uro pa pol do Dvorjan, kjer si po navadi vzamemo enourni odmor za malico, traja pa približno tri urice, preden prispemo do Ptuja,” razlaga Duh, ki je sicer še predsednik Planinskega društva Jakoba Aljaža.

Častni občan Malega Lošinja
Franc Duh je vrsto let zraven tudi pri gasilcih, svojčas je prav tako bil nogometaš, kasneje je vodil nogometno šolo na Malemu Lošinju. “Lošinj je zakon,” je navdušen sogovornik. Vedno znova se rad vrača tja, pravi. Kot zanimivost, župan Malega Lošinja mu je pred leti podelil naziv častnega občana. Tam so ga sprejeli kar za svojega. Duh rad s prijatelji na splavu zapluje tudi po reki Tari v Črni gori, sodeluje pa tudi z Avstrijci, kjer se nekateri zelo zanimajo za tovrstno zabavno prevažanje po reki.

Mlade vabi k ohranjanju tradicije

Kot zanimivost, v rancarskem društvu so v glavnem zakonski pari, med drugimi tudi njegova žena Marija Duh. “Leta 1967 sem se poročil. Bila je sobota. Že v torek sem odšel na rancarijo,” duhovito pripoveduje Duh. “Moja žena zelo lepo sprejema to mojo ljubezen do ranc. Popolnoma me razume, saj je tudi ona nad njimi zelo navdušena. Lani sva praznovala zlato poroko, 50 let zakona. Zgodba se je ponovila – prav tako sem se tudi tokrat takoj po praznovanju odpravil na evropski kongres v splavarjenju. Tega ne delam zanalašč, okoliščine vedno znova pač tako nanesejo,” z nasmehom pripomni sogovornik.

Že petnajsto leto s člani rancarskega društva v krajevni telovadnici organizirajo tudi gledališke predstave, na katere pridejo ljudje iz vse Slovenije. Čez približno mesec bo že naslednja. “Sicer pa je zdaj čas, da se malo umirim. Nisem več star 30 let, počasi opuščam svoje aktivnosti v društvih, v starosti moraš malo popaziti nase,” se zaveda goreči rancar.

Za splavarjenje oziroma vožnjo z ranco po reki Dravi po njegovih besedah več ni takšnega zanimanja kot pred leti. Želi si, da bi se vožnje s splavi in rancami kljub temu nadaljevale, zato so v društvo vabljeni vsi mladi, ki bi želeli nadaljevati tradicijo. Obenem si Duh še prizadeva, da bi Turistično društvo Maribor ob svoji 140-letnici, ki jo je praznovalo pred dobrim mesecem, končno dobilo svoje prostore, splavarski muzej in tako zaznamovalo svojo bogato zgodovino.

Vir: vecer.com