III. Zaseka je dobila noge

Tole zanimivo zgodbo je naš ata večkrat pripovedoval, pa tudi mama. Ata je vedno povedal isto, medtem ko je mama vedno na koncu zgodbe trdila, da ne verjame v resničnost te zgodbe.

Zgodilo se je okrog leta 1950 ko je ata kot mlad in močan fant hodil k kmetom na košnjo. Za mlajšo generacijo bom na kratko opisal kako je to potekalo. Povabljeni moški so se zbrali zgodaj zjutraj na kmetiji. Navadno še v temi. Kose so imeli naklepane in nabrušene. Okrog pasu so imeli privezan modri predpasnik na katerem je visel voder (kravji rog) z brusnim kamnom. Najprej so dobili šilček žganja, za moč so rekli. Potem so šli na travnik ali sadovnjak. Določili so »prednarja«, to je moškega z največ izkušnjami, ki je kosil naprej ostali pa v vrsti za njim. Navadno se je zbralo tudi nekaj mladih fantov, ki so kar sproti raztrosili »redo« trave, ki je ostajala za koscem. Gospodinja je čez kaki dve tri ure prinesla južino kar na travnik. Navadno zaseko, čebulo in domači rženi kruh. Kosci so pili jabolčnik oziroma pijačo kot smo ji rekli pri nas. Košnja se je končala okrog 10 ure ko je postalo prevroče za to naporno opravilo. Dogajalo pa se je, da so kosili tudi zvečer ko je temperaturo padla in vse do teme.

Ata je pripovedoval, da so pri kmetu iz Ruperč, imena si nisem zapomnil, kosili neko junijsko večer do trde teme. Nato je gospodar prinesel večerjo in še ročko pijače kar v sadovnjak. Moški so izmučeni posedli na sveže pokošeno travo. Podajali so si velik kolač kruha od katerega so si odrezali velik kos in ga nato namazali z zaseko iz lončene sklede. Naš ata si je tudi namazal kos kruha in ga odložil na travo ter si najprej natočil lonček (»pikerli«) pijače.  To je bil navadno četrt litrski emajlirani lonček modre barve z belimi pikami. Ko je spil pijačo je v mraku poiskal namazan kos kruha. Še preden je ugriznil se mu je zdelo dokaj nenavadno, da je na kruhu zelo malo zaseke. Z vžigalnikom je posvetil in zgrožen ugotovil, da je zaseka črviva. To v tistih časih, ko ni bilo hladilnikov, ni bilo nič nenavadnega. Če si pustil zaseko le nekaj ur na toplem so nastali v njej črvi. Tako so ti črvi plezali iz kruha in zraven odnesli še večji del zaseke.

Kaj vem, jaz sem očetu verjel. Sem tudi že videl črvivo zaseko, tako da je vse mogoče. Kako se je zgodba končala ne vem, verjetno pa je gospodar moral golobje seči v žep, ko je plačal kosce, da ne bi okrog govorili kaj so doživeli.

Izvedel sem, da je v tridesetih letih prejšnjega stoletja še ena gostilna v Malečniku. Imenovala se je gostilna Gornik in je bila tam kjer je danes prazna domačija Vračkovih pod romarsko cerkvijo na Gorci. (Gorci so domačini rekli Gora)  Oče  je nekoč prišel s svojo klapo mladih fantov in bratom Jožetom v gostilno Jelen. (ta gostilna je po letu 1900 menjala kar več lastnikov, vemo za Senekoviča in Božiča ter Rojka) Tam so srečali druge fante iz Svete Marjete (Pernice).

Kaj hitro se je vnel prepir in stepli so se kot biki. Polomili so ves inventar. Potem so šli domov in zaspali na seniku. Zjutraj, ko so se zbudili so že imeli na rokah lisice. Policaji ali »žedarmi« kot so jim ljudje rekli so jih odpeljali v kamnolom v Humu, kjer so morali za kazen 14 dni tolči kamenje. V tem kamnolomu je bila posebna rumenkasta skala, ki je bila primerna za gradnjo. Bil je vroč poletni dan in sredi dneva se je pripeljal z avtomobilom v kamnolom moški z velikim črnim klobukom. Pripeljal je dve veliki pletenki vina.

» Neuvirt, si ti s tvojo klapo polomil celo gostilno Jelen?« je strogo vprašal očeta.

» Ja sem, še premalo so jih dobili, kaj bo dobrega« odgovori oče.

» Jaz sem mizar iz Maribora in dobil sem naročilo za nove mize in stole v celotni gostilni. V zahvalo sem vam pripeljal nekaj hladnega vina, vidim da trpite žejo !«

Fantje so bili veseli in ob dobri kapljici so postali tako močni,  da je kamenje frčalo vse naokrog pod udarci težkih macol.