IV. Posebni »kaktusi«

Ata je delal dolga leta v tovarni Primat. Pred tem je bil sovoznik pri prevozništvu Lah, pa na gozdnem gospodarstvu in celo en mesec v tovarni perila PIK Maribor. Tam je imel lepo čisto delo pri zlaganju srajc ali nekaj podobnega. Ni vzdržal dolgo, to ni za moškega je dejal. Poznali so ga kot izrednega veseljaka in človeka, ki je rad koga napetnajstil.  Bil je dober delavec, le zaščitnih rokavic ni nikoli maral. Velike plošče pločevine je prekladal kar z golimi rokami. Kot v vseh tovarnah se je tudi v Primatu nekaj popilo med službo. Delavci so navadno imeli »zunanje sodelavce« ki so jim prinesli do ograje kak liter cenenega namiznega vina. Najslajše pa je bilo vino, ki ga je uspel dobiti od pisarniških delavk. Nekoč je v službo prinesel majhne lončke in v njih sadike repuha. Nabral ga je doma ob gnojni jami in potoku.

To je rastlina z velikimi listi katere cvet se spremeni v mali bodeči košek. Te koške ali »lapuhove buceke« kot smo jim pravili otroci, smo metali puncam v lase in jih na tak način zbadali. Pisarniške ženske so ga jele koj spraševat kaj je to. Ata jim je povedal, da so to specialni in čudoviti afriški kaktusi, ki lepo cvetijo, le zalivat jih je potrebno prvih 30 dni točno ob pol petih popoldan. Vse lončka je hitro zamenjal za po liter vina. Ker so delali le do dveh popoldan jih ženske niso mogle imeti na oknu pisarne, ampak so jih nesle domov in skrbno zalivale ob uri. Da nekaj ni v redu s temi »kaktusi«, so ugotovile, ko so bili že vsi lončki premajhni. Rastlina pa je pričela dobivati ogromne liste a prelepih cvetov od nikoder.

Ko so ugotovile, da jih je Franc Neuvirt lepo napetnajstil ni bilo pretirane zamere saj jih je bilo vse po vrsti sram, da so nasedle potegavščini.  Bilo pa je smeha po celi fabriki.

Izvedel sem, da je v tridesetih letih prejšnjega stoletja še ena gostilna v Malečniku. Imenovala se je gostilna Gornik in je bila tam kjer je danes prazna domačija Vračkovih pod romarsko cerkvijo na Gorci. (Gorci so domačini rekli Gora)  Oče  je nekoč prišel s svojo klapo mladih fantov in bratom Jožetom v gostilno Jelen. (ta gostilna je po letu 1900 menjala kar več lastnikov, vemo za Senekoviča in Božiča ter Rojka) Tam so srečali druge fante iz Svete Marjete (Pernice).

Kaj hitro se je vnel prepir in stepli so se kot biki. Polomili so ves inventar. Potem so šli domov in zaspali na seniku. Zjutraj, ko so se zbudili so že imeli na rokah lisice. Policaji ali »žedarmi« kot so jim ljudje rekli so jih odpeljali v kamnolom v Humu, kjer so morali za kazen 14 dni tolči kamenje. V tem kamnolomu je bila posebna rumenkasta skala, ki je bila primerna za gradnjo. Bil je vroč poletni dan in sredi dneva se je pripeljal z avtomobilom v kamnolom moški z velikim črnim klobukom. Pripeljal je dve veliki pletenki vina.

» Neuvirt, si ti s tvojo klapo polomil celo gostilno Jelen?« je strogo vprašal očeta.

» Ja sem, še premalo so jih dobili, kaj bo dobrega« odgovori oče.

» Jaz sem mizar iz Maribora in dobil sem naročilo za nove mize in stole v celotni gostilni. V zahvalo sem vam pripeljal nekaj hladnega vina, vidim da trpite žejo !«

Fantje so bili veseli in ob dobri kapljici so postali tako močni,  da je kamenje frčalo vse naokrog pod udarci težkih macol.