IX. Naš ata sam svoj mojster

K  naši hiši smo zgradili prizidek z dvema prostoroma. Ta del smo imenovali veranda. Nekoč smo kupili drage pooblane deske za tla. Prosili smo soseda Jožeta Žižka, ki se je spoznal na mizarski poklic in je imel vso potrebno orodje, da nam položi ta leseni pod. Mam je bila ves dan pri kmetu na delu. Ker Žižek tisti obljubljen dan ni mogel priti, je oče postal nervozen in dejal: » Bomo pa sami to naredili«

Lotil se je dela in nažagal deske in jih sam nekako zbil na tla. Otroci smo mu pomagali in se zraven naučili marsikatero sočno kletvico. Veš čas nas je spodbujal, češ kako bo mama vesela ko se zvečer vrne. Ko se je zvečer mama vrnila jo je skoraj kap. Tla so bila neravna in previsoka, saj nismo mogli zapreti niti vrat. V deskah je bilo polno udrtin od železne lomilke s katero ja ata želel malo zbit deska k tlom, da bi se vrata lahko zaprla. Žeblji so bili zabiti cikcak in poševno. Revica je planila v jok. Očetu je bilo zelo hudo in zelo zgodaj je šel v posteljo in tam še naprej na  tiho preklinjal. Naslednji dan je prišel sosed Jože in uredil vse na novo in tako kot treba.