VI. Paradižnikova solata

Vsak dan, razen nedelje, je ata bil pokonci že pred peto uro. Mama mu je pripravila malico za na šiht. Malico je dal v torbo in na kolo, ter veselo v tovarno. Vozil se je vse dni v letu.

Če je bil previsok sneg ali led, je pač šel peš in ob sebi potiskal kolo. Nekoč je imel v kozarcu od kumaric paradižnikovo solato. V službi je pojedel solato in v ostanek kisa nasul bodičaste lupine divjega kostanja. Kostanji so rasli tik ob ograji tovarne v Plinarniški ulici. To »jed« je pokazal sodelavcem, češ,  poglejte kakšen revež sem jaz in kaj mi je dala žena za malico. Kolikor sem ga poznal, jih je kar nekaj verjelo, da je to res. Baje je le enkrat ali dvakrat zamudil v službo. Ko so ga vprašali, kaj se je zgodilo je imel hitro pri roki izgovor:

»Zjutraj se ob svoji uri zbudim in opazim da mi na odpeti pižami spi žena. Nisem si jo upal zbuditi in sem počakal, da se je sama obrnila. Vi ne poznate moje stare kaka je če se razburi«.