VII. Nemška vojska in partizani

Naša mama nam je pripovedovala kako je bilo tistega dne, ko je šel oče na upravno enoto urejat pokojnino. Ata in mama sta prišla v neko pisarno, kjer je sedel referent in njegova tajnica, ki je imela za tiste čase primerno visoko košato natopirano frizuro. Ata je moral tajnici najprej povedat podatke o rojstvu.

»Rojen sem 14. 14. 1914« je dejal in mlada našminkana tajnica je podatek takoj natipkala v formular za upokojitev.

» Kaj si zmešana, saj vendar veš, da ni 14 mesecev v letu!« je referent nadrl tajnico.

Blond tajnica vsa nejevoljna, vzame nov papir in popravi napako. Potem pa oče malo potarna, kako mu manjkajo leta, za čas ko je bil v Nemški vojski. Takrat je tajnica vrnila udarec:

» Tovariš Neuvirt, zakaj ste pa šli v Nemško vojsko, raje bi šli k partizanom!«

Našemo ateju se je skoraj zmešalo. Sunkovito je vstal ter se zadrl:

» Ti šmrklja ferdamana, ti boš meni govorila v partizane, ko te takrat še na svetu ni bilo in si še bingljala v očetovi jajcih, ti boš meni govorila« Takrat je z obema rokama prijel pod pisalno mizo in če ga mama ne bi zadržala, bi tajnici obrnil mizo s pisalnim strojem vred.

Potem so očeta pomirili in dokončali zapisnik. Referent je bil dober človek in je vedel kaj so fantje prestali v nemški vojni in v ruskem ujetništvu. Vedel je tudi, da na naših koncih sploh ni bilo partizanov. Takrat bi lahko očeta prijavil pa ga očitno ni, saj je oče mirno odšel v penzijo, ki pa je ni dolgo užival. Umrl je tisto leto (1983), ko je padel s kolesom na Vodolah. Vračal se je iz otvoritve nove asfaltne ceste. Po tem padcu se mu je zdravje naglo poslabšalo.  Kako ironično se zdi vse skupaj. Vso delavno dobo se je vozil po razdrapanih makadamskih cestah in se mu nikoli nič ni zgodilo, sedaj pa padec na novem asfaltu in posledično njegova zadnja vožnja.