X. Vročina

Naš ata se je dobro razumel s sosedom Jožetom Žižkom. Žižkovi so stanovali na  koncu Frajgrabe. Jože je imel z ženo Marico Knuplež tri otroke; Marijo, Karla in Darinko.

 

Pridna in skrbna družina. Nekaj časa je tam živel še stari Žižek, oče od Jožeta. Zanj vem, da je bil več let v penziji kot v službi. Bil je zelo strog človek in jaz sem se ga vedno bal.  Sin Jože, ali Pepek, kot smo ga klicali, pa je bil pravo nasprotje. Bil je veseljak in verjetno največji lažnivec na v vasi. Delal je kot mizar v železniških delavnicah. Ko sta naš ata in Pepek začela lagati jima je to tako uspevalo, da sta počasi še sama verjela kosmatim lažem. Kdor jih ni poznal je moral verjeti saj sta bila strašno prepričljiva. Posebej še Pepek. Ko je bila njegova žena Marica nekoč bolna in je ležala v postelji z veliko vročino, so ženske svetovale Pepeku naj ji da na telo obkladke iz namočenih bezgovih listov. Naslednji dan je oče vprašal Pepeka, če je kaj pomagalo:

» Je pomagalo, ampak ni se mi ljubilo smukat iz bezgovih vej liste,  pa sem podrl cel bezgov grm in z vejami pokril mojo Marico«

Umreš od smeha vam rečem.