XII. Na pot z jopico preko roke

Kot najmlajši sem bil najraje z atejom. Če se je le dalo me je vzel zraven na kakšen lažji opravek.

Posebej rad sem silil na njegovo kolo. Bil sem star kakšne dve do tri leta in ata me ni hotel vzeti zraven, ko se je odpeljal s kolesom v Hrenco k Alojzu Bračku, da se dogovori za koline. Takrat me je pazila mamina polsestra Milica Stožer. Mene je to, da nisem mogel z atejom,  tako razjezilo, da sem kakšne pol ure za njim pobegnil na skrivaj od doma. Preko desne roke sem dal mali rjav žametni jopek in hajd na pot. Šel sem v pravo smer, po glavni prašnati cesti proti gostilni Lorber in naprej v klanec pod Elšnikom proti šoli.

Doma so dokaj hitro ugotovili, da me ni in sprožili so obširno iskalno akcijo. Največji problem je predstavljalo dejstvo, da niso vedeli v katero smer sem krenil. Lahko bi šel proti Vodolam ob potoku, lahko bi šel po Malečnici proti Markušu,  lahko bi krenil proti Mariboru, lahko bi ga mahnil med njivami proti Elšniku. Sestra, brat, Milica in sosedje so krenili vsak v svojo smer. Ne vemo točno, kdo je šel proti gostilni Lorber, vemo samo, da mu je tam hlapec Fuksov Franček povedal, da je šel po klancu navzgor en mali fantek z jopico preko roke.

Tako so me našli nekje pri Elšnikovi gnojni jami vsega objokanega, ipičnega in trdno prepričanega, da poiščem ateja. Bojazen, da bi padel v potok ali da bi me podrl avto je bila sedaj odveč in srečno se je končalo. O kazni, ki me je doletela moji viri ne poročajo. Vem samo to, da je ata rad vzel električni kabel od likalnika, ampak mama ni nikoli pustila, da bi me s tem natepel. Ona je vedno vzela dolgo tanko šibo, ki se je kot ulita podala na vsako rit. Naj dodam še malo besedne igre, ki mi sedaj v penziji predstavlja neizmeren užitek. Bil sem eden redkih, ki me je že kot dveletnega smrkavca, iskala Milica !! J