XIII. Reševanje da te kap (Skakalna oprema)

Da sem rojen 13. v mesecu je zame sreča, ker veliko ni manjkalo da sploh ne bi bil rojen.

Tudi kadar sem za rojstni dan dobil kakšno malenkost, sem bil srečen. Naša mama je bila zelo praktična in za rojstni dan je otrokom kupila tisto kar bi itak morala kupiti. Kakšna kapa za pozimi, čevlji in podobno. Imela pa je navado, da nam je takrat ugodila s kakšno jedjo, ki smo jo imeli radi. Takšna jedi sta bila puding in šato.

(kuhana jed iz jajc, vina in mleka) Bila pa je trinajstica nesrečna, ko sem postavil rekord skakalnice 13 metrov. Takrat sem obiskoval sedmi razred osnovne šole. Nekoliko višje od naših treh ribnikov smo si otroci uredili smučarsko skakalnico. Vsak zaselek v Malečniku je imel kakšno takšno. Največja je bila v Škofovi grabi. Tam so najboljši skočili do 25 metrov. Naša je bila bolj skromna, saj smo pristajali pri največ desetih metrih. Ta naša skakalnica je imela nekoliko poševen daljši zalet, lepo doskočišče in zelo nevaren iztek. Po skoku si namreč moral rahlo zaviti v desno in se odpeljati v gozd. Prostora med drevesi je bilo za kakšnih 5 metrov. Naša oprema je bila skromna. Smuči so bile brez robnikov, vezi pa na pindunge (smučarske vezi iz kovine, ki so spredaj imele čeljusti in kljun na vzvod preko katerega je bil jeklenica za zapenjanje gojzerja k čeljusti) Po letu 1970 so se že pojavljale smuči z robniki, ki so bili sestavljeni iz več kosov in priviti z manjšimi lesnimi vijaki. Drsno površino smo mazali s svečo. Če smo doma našli kak star likalnik smo svečo stopili in zgladili leseno površino. Plastika na drsni površini smuči se je pojavila tudi po letu 1970 ampak je bila to sila draga smučarska oprema in imeli so jo le sinovi bogatih kmetov, učiteljev in drugih premožnejših ljudi.